Splošno sprejeto je, da je prilagajanje glavni element in mehanizem socializacije, pod vplivom katerega človek pridobi lastnosti družbenosti in se počuti kot polnopravni član družbe. Otrok od rojstva je prosocialno bitje, njegove socialne lastnosti še niso razvite. Odrasla oseba je družbeno bitje, odraščal je v družbi svoje vrste in postal eden izmed njih.
Človekova socialnost se skozi življenje ne spreminja. Spreminjajo se le oblike njegove interakcije z javnostjo in družbo ter merilo skladnosti z njenimi pričakovanji in zahtevami. Socializacija otroka torej ni v povečevanju mere njegove socialnosti, temveč v tem, da se oblike njegove interakcije z okoliško družbo in mehanizmi te interakcije spreminjajo. Tudi intrauterini razvoj otroka se ne pojavlja le z biološkimi interakcijami, temveč tudi s socialnimi oblikami interakcije z materjo.
Dojenček po rojstvu potrebuje stalno oskrbo odraslih. To je skrbništvo, hranjenje in skrb zanje.
Torej, otrok se rodi in je že socialno bitje. Socialnost je hkrati sposobnost posameznika, da komunicira z drugimi ljudmi, vpliva nanje, spreminja sebe in svoje vedenje kot odziv na njihova dejanja v smeri, ki ustreza njihovim pričakovanjem, torej kaže kakovost prilagajanja v družbi.
Družbeno in družbeno oblikovanje in razvoj posameznika imenujemo socializacija. To pomeni, da je socializacija proces popolne integracije določene osebe v družbeni sistem s prilagajanjem ali prilagajanjem slednjemu. Zato sta pojma socializacije in prilagajanja tu neločljivo povezana.
Kaj povzroča prilagoditev kot obliko, komponento ali mehanizem procesa socializacije? Kaj je razlog za prilagoditev? Po biologiji naj bi bil namen prilagajanja uporabnost različnih prilagoditev za razmnoževanje in preživetje. Hkrati prilagoditvene spremembe sledijo spremembam v okoljskih razmerah in pomenijo izboljšanje v teku. Ostale spremembe, ki so naključne ali ne prispevajo k razmnoževanju in preživetju, se genetsko reproducirajo v prihodnjih generacijah.
Pomen prilagoditve s stališča psihologije ali njene uporabnosti za predmet socializacije je znebiti se občutkov osamljenosti, strahu ali skrajšati trajanje socialnega učenja, ko na podlagi izkušenj javnosti oseba se osvobodi potrebe po preizkušnjah in zmotah, pri čemer naenkrat izbere optimalen program vedenja.
Različni ljudje imajo različno hitrost in uspeh pri prilagajanju. V takih primerih govorijo o stopnji neprilagojenosti ali socialne prilagoditve posameznika.
Socialni dejavniki, ki določajo uspeh prilagajanja, vključujejo:
1. homogenost skupine;
2. usposobljenost in ustreznost članov;
3. velikost skupine;
4. položaj v družbi;
5. enotnost in togost zahtev;
6. naravo dejavnosti članov skupine.
7. Subjektivni ali osebnostni dejavniki:
8. raven človekove usposobljenosti;
9. samopodoba posameznika;
10. stopnja samoidentifikacije s skupino ali drugo skupnostjo in korelacija z njo;
11. stopnja tesnobe;
12. starost, spol in druge tipološke značilnosti.
