Socializacija človeka je proces samorealizacije, saj vsakemu človeku omogoča ne le pridobivanje izkušenj in uporabnih veščin, temveč tudi uresničitev in iskanje svojega mesta v družbi. Razumevanje temeljev socializacije in samorealizacije kot preobrazbene akcije bo pripomoglo k boljšemu razumevanju tega procesa.
Osnove socializacije
Socializacija osebe je proces zlaganja glavnih parametrov človekove osebnosti na podlagi izobrazbe, usposabljanja in asimilacije družbenih vlog. Skozi socializacijo pride do samorealizacije posameznika, torej do dedovanja in preoblikovanja družbene izkušnje s strani njega ter njegovega preoblikovanja v osebne drže, sposobnosti in veščine.
Osnova procesa socializacije je aktivna preobrazbena dejavnost človeka, ki mu pomaga, da se vključi v družbeno življenje, obvlada metode praktičnega delovanja in oblikuje družbene vezi. V bistvu je socializacija samorealizacija posameznika v procesu njegove dejavnosti. Zato lahko sklepamo, da je uspeh socializacije odvisen od aktivnega sodelovanja posameznika v procesu kreativne preobrazbe. Ker socializacija človeka zajema celotno obdobje človekovega življenja, se izkaže, da se tudi samorealizacija vedno nadaljuje. Tudi če se človek noče ničesar spremeniti ali sodelovati, se do neke mere še vedno zave. Vsak človek pa to počne v različni meri, kar je posledica vzgoje, kulture in osebnih lastnosti.
Samorealizacija kot preobrazbena akcija
Samorealizacijo, ki je del socializacije, lahko imenujemo človekova potreba, ki mu pomaga preoblikovati svojo osebnost. Oseba mora najti svoje mesto v družbi in življenju, se na najbolj živ način izraziti v svetu in začutiti zadovoljstvo nad resničnostjo. Ta želja spodbuja posameznika, da razvije svoje sposobnosti in jih uporabi v korist drugih in s tem pokaže svoje moči.
Tako socializacija pomaga posamezniku, da se uresniči z uporabo norm in trendov, sprejetih v družbi. Človek postane del družbe in začne razumevati svoje moralne standarde in želje, kar mu omogoča, da te podatke uporablja za svoje namene. To pomaga izbrati najustreznejšo taktiko vedenja, ki jo bodo opazile druge osebnosti. Vendar pa je lahko samouresničitev bolj skrita. Socializacija človeka lahko razkrije njegovo težnjo k bolj mirnemu obstoju, medtem ko iskanje njegovega mesta za človeka ne leži v uspehu v očeh drugih, temveč v udobnem občutku samega sebe. Vse to daje razlog za domnevo, da je socializacija osebe proces samorealizacije, ki človeku pomaga, da se v družbi počuti najbolj udobno.
