Prilagajanje otroka življenjskim situacijam, ki se lahko pojavijo na njegovi poti, odnos do drugih in vzorci vedenja v morebitnih konfliktih - to so cilji, ki jih zasleduje metoda, ki je dobila ime po njenem razvijalcu Reneju Gillesu.
Projektivna tehnika Renéja Gillesa se je pojavila leta 1959 in se še vedno aktivno uporablja za proučevanje psihološke sestave otroka in ugotavljanje, kako socialno je prilagojen odnosom v družbi. Ko se glede na rezultate tega testa odkrijejo konfliktna območja vedenja, je mogoče vplivati na dojemanje otroka o svetu okoli njih in nadaljnji razvoj osebnosti.
Opis tehnike Rene Gilles
Tehnika je vizualno-besedna, to pomeni, da se otroku ponudijo vizualne informacije in vprašanja o njihovi vsebini, na katera mora odgovoriti. Test vključuje 42 nalog, ki jih spremljajo ustna ali pisna vprašanja. Te slike prikazujejo ljudi, otroke in odrasle, v zvezi s katerimi je dojenček pozvan, naj izbere obliko vedenja, ki mu je bližje. Analiza njegovih odgovorov pokaže, kako zaznava ljudi okoli sebe in svoj pravi odnos z njimi.
Preizkusi Reneja Gillesa so preprosti, slike shematično prikazujejo družinske člane in otrokove ljudi, ki so jim znani, v zvezi s katerimi mora v določeni situaciji izbrati zanj najprimernejšo obliko vedenja. Na primer, določite svoje mesto za družinsko mizo, kjer je prazen sedež blizu vsakega sorodnika, ali med predlaganimi odgovori na vprašanje, kot je "Če ste bili užaljeni, kaj boste storili?" izberite različico svojega vedenja.
Na podlagi rezultatov opravljenega testa psiholog preuči sistem osebnih vezi, ki vključuje otrokov odnos z družinskimi člani in njegove značilne psihološke lastnosti. Med slednje spadajo: stik, želja po vodenju, radovednost, ustreznost in tajnost. To seveda ni popoln seznam meril, po katerih strokovnjaki ocenjujejo vedenje osebe.
Kako poteka testiranje po metodi Reneja Gillesa?
Tehnika Rene Gilles je priporočljiva za pregled otrok, starih od 4 do 12 let. Testiranje naj poteka samo na individualni osnovi. Pred začetkom študije psiholog otroku v razumljivi obliki razloži, kako bo potekal test in kaj se bo od njega zahtevalo.
Na koncu testa psiholog postavi dodatna vprašanja, ki mu pomagajo natančneje preučiti ne povsem jasne točke. Informacije po potrebi dopolnijo pogovori z vzgojitelji, starši ali lečečim zdravnikom, ki opazuje otroka. Analizo odgovorov udeleženca lahko kombiniramo z drugimi testi, igrami ali psihologijo.
