Glavna značilnost socializacije kot družbenega procesa je samoobnova družbe, njena duhovna nadomestitev, tj. stalni prenos socialnih izkušenj na druge generacije in njihovo sprejemanje za nadaljnji prenos. Socializacija je potrebna človeku za pozitivno sobivanje in interakcijo z drugimi člani družbe ter za samoodločbo kot del družbe.
Značilnosti socializacije
Socializacija se razume kot proces človekovega vstopa v družbeno okolje s sprejetjem posameznikovih norm in tradicij, razširjenih v njegovem okolju. Socializacija temelji na sposobnosti človeka skozi vse življenje, da asimilira kulturne, moralne razmere in stališča svojega družbenega okolja ter se uveljavi v družbi z zavedanjem in opredelitvijo sebe kot dela celote.
Asimilacija norm in vrednot človekovega okolja določa uspešno aktivnost posameznika v javnem življenju. Socializacija vključuje tako proces sprejemanja sprejetih norm s strani posameznika kot proces vključevanja novih idej posameznika v družbo v njegovo korist. Socializacija je torej za človeka nujna, da lahko poteka kot oseba, socializacija pa za družbo, da je stabilna, celovita, razvita.
Da bi razložil naravo procesa socializacije, je francoski sociolog Pierre Bourdieu uvedel tak koncept kot habitus - "druga narava". Navada je proces človekovega podzavestnega spoštovanja načel in norm družbenega življenja, ki so mu vajeni. Socializacija določa prisotnost v človeku nezavednega dojemanja sveta, ki ustreza socialnim razmeram in odnosom družbe okoli njega. Zahvaljujoč navadi se človek počuti kot del družbe in je deležen zadovoljstva zaradi pripadnosti integriranemu sistemu.
Vrste in stopnje socializacije
Obstajata dve vrsti socializacije:
- primarna - se pojavi med odraščanjem in vzgojo osebe;
- sekundarno - je opredeljeno kot vključevanje zrele, oblikovane osebnosti v različne družbene skupine in interakcija z njimi.
Ločijo tudi primarno in sekundarno raven socializacije: primarna raven je komunikacija in odnos subjekta z majhno skupino bližnjih ljudi, tj. s starši, prijatelji, sosedi, sodelavci; sekundarna raven socializacije je interakcija subjekta z državnimi strukturami, javnimi organizacijami itd.
Proces socializacije je sestavljen iz več glavnih stopenj:
- prilagajanje - usvajanje izkušenj, ki jih je nabrala družba, posnemanje;
- identifikacija - želja posameznika po samoodločbi, izstopanju;
- integracija - oblikovanje posameznika kot udeleženca v družbenih procesih;
- stopnja delovne aktivnosti - izvajanje pridobljenih znanj in veščin, vpliv na družbeno okolje;
- stopnja dejavnosti po zaposlitvi - prenos socialnih izkušenj na predstavnike naslednje generacije.
