Svet okoli nas je lahko drugačen; v njem se na najbolj fantastičen način mešata tako komedija kot tragedija. In samo oseba je odvisna od njegovega dojemanja. Iz daljne antike je prišlo razumevanje estetskega dojemanja okolja in pri tem so pomembno vlogo igrale komedije starega Rima.
Življenje bi lahko bilo neskončna nočna mora, če ne bi bilo smešno. Očitno je to pravilo vodil rimski pesnik in komik Tit Maccius Plautus. Pogosto je v svojih komedijah uporabljal že znane zaplete starogrških komedij, ki jih je živo okrasil s sodobnimi vsakdanjimi detajli in surovim vojaškim humorjem.
Seveda se njegovo delo ni pretvarjalo, da je pozornost visoke družbe, toda za množično občinstvo so Plavtove komedije postale tisti nujni izhod, brez katerega je tako težko preživeti v kateri koli družbi.
Če se obrnete na komedije Plavta, da bi razumeli in po možnosti poustvarili kulturno vzdušje vsakdanjega življenja Rimljanov, vam omogoča bolj ostro zaznavanje estetike rimskega okusa, ki odraža ravno rimsko kulturo.
Plavt je nedvomno upošteval zelo specifična vsakdanja združenja svojega občinstva, med drugim se je zanašal na prepoznavanje življenjskih prototipov svojih likov.
Jasno je, da so bili liki in situacije "komedije s plašči" rimski javnosti blizu tudi zato, ker je v tem času rimska resničnost v mnogih pogledih že ustrezala podobi helenističnega sveta.
Zelo pogosto je komedija kot estetska kategorija zelo protislovna in deluje kot protiutež tragediji. Tako je strip rezultat določenega soočenja.
Če izhajamo iz mnenja uglednih filozofov Kanta, Schopenhauerja, Hegla, potem lahko zlahka ugotovimo, da sta v vsakem komičnem protislovju dva in sprva nasprotna načela in kar je bilo sprva videti pozitivno, sčasoma spremeni svoj znak v nasprotno.
Dejstvo, da komedija vzbuja smeh, je povsem razumljivo, le ta smeh ima najmočnejši pozitivni potencial, omogoča vam, da v veliki meri izkoreninite pomanjkljivosti, ki obdajajo gledalca, in ustvarite nov sistem odnosov.
Da bi ustvaril smešne situacije, sta isti Plaut in po njem ter William Shakespeare, ki ga je prevzel, pogosto uporabljal vse vrste protislovij, zamenjav in zmede. Poleg tega je smejalna situacija praviloma temeljila na nasprotju med redom in kaosom.
Sama estetika smeha vsebuje različne situacije zadrege, določeno mero nesmiselnosti, določeno destruktivnost. A to so le zunanje manifestacije, v globokem bistvu estetike smeha nosi pozitiven naboj in človeka sili k iskanju optimalnega izhoda.
