Ni zastonj, da so pisatelji in pesniki imenovani "inženirji človeških duš". Včasih lahko ena ustrezna fraza iz romana ali pesmi pove več o človeški naravi kot najbolj temeljita psihološka raziskava.
Veliko pravih "biserov" psihološkega opazovanja je mogoče najti v delih A. Puškina. Enega od teh citatov, ki se je ločil od prvotnega vira in začel »živeti svoje življenje v jeziku«, lahko štejemo za stavek »Navada nam je dana od zgoraj«.
Larina starejša in navada
Stavek o navadi "dano od zgoraj", ki je postala krilata, je izšel iz Puškinovega romana v verzih "Eugene Onegin". Popolnoma ta misel zveni takole:
"Navada nam je dana od zgoraj, Je nadomestilo za srečo."
S temi besedami pesnik povzame opis usode matere Tatjane in Olge Larin. Omeniti velja, da ta junakinja - v nasprotju z očetom deklet - ni imenovana niti z imenom. Ime bi lahko bilo karkoli - takšna usoda se je zdela tako značilna za mlade plemkinje tiste dobe.
V mladosti se Tatjanina mati pojavlja kot ena tistih, ki jo je literarni kritik V. Belinski zaničevalno imenoval "idealne device". Njen bralni krog sestavljajo francoski in angleški romani, v katere se ne poglablja globoko, kar ne posega v zunanjo imitacijo. Kot si romantična junakinja "zasluži", se z enim zaroči, drugega pa ljubi. Vendar je ljubljeni zelo daleč od romantičnega ideala - navaden dendi in igralec.
Želja, da bi se obkrožila z romantičnimi podobami, doseže točko, da mlada plemkinja svojim kmetom daje francoska imena (»klicala je Polina Praskovya«). Toda čas mine, deklica se poroči, se potopi v vsakdanje življenje in prevzame upravljanje kmetije na posestvu. Postopoma ta način življenja postane navaden in zdaj je junakinja povsem zadovoljna s svojim življenjem. Mogoče je ne moremo imenovati noro srečno - a stabilnost njenega običajnega življenja je zanjo povsem zadovoljiva.
Vir
Povzevši "biografijo" Larine starejše, A. Puškin v brezplačnem prevodu navaja pregovor francoskega pisatelja F. Chateaubrianda: "Če bi imel neumnost, da bi še vedno verjel v srečo, bi jo iskal v navadi. " Preživeli so osnutki, ki kažejo, da naj bi bil ta stavek sprva položen v usta Onjegina - junak je moral to povedati Tatjani in razložiti po prejemu pisma. Verjetno je avtor to idejo opustil, ker bi lahko nastalo nekaj protislovja, ker Onjegin samo predstavlja navado kot sovražnika sreče (»Jaz, ne glede na to, kako zelo te ljubim, se navadim, te bom takoj nehal ljubiti«).
Vendar bi se te besede povsem organsko prilegale podobi Onjegina. Evgenijeva razlaga s Tatjano ni le spopad fantazij mladega dekleta s surovo resničnostjo, temveč spopad romantike in realizma, ki se je v določenem obdobju zgodil pri delu A. Puškina.
Pri Eugenu Onjeginu ta motiv zavzema pomembno mesto. Lensky - romantično nagnjen mladenič - umre, ne zdrži trka s surovo realnostjo. Vendar avtor ne prizanaša niti svojim pesmim niti najmlajšemu pesniku: po mnenju avtorja je bil Lensky usojen pozabiti tako poezijo kot romantične težnje po mladosti, se potopiti v vsakdanje življenje in postati navaden državljan. Z drugimi besedami, Lenskemu bi se moralo zgoditi isto, kar se je zgodilo Tatjanovi materi: zamenjava sreče z navado. Ta opozicija izreka neusmiljeno sodbo romantizmu, s katerim se je pred kratkim ločil tudi Puškin.
