Mnogi ljudje verjamejo, da je hrup v školjkah šumenje surfa in šumenje valov. Vendar ni jasno, kako se skozi umivalnik sliši hrup rezervoarja. Za to obstaja logična in znanstvena razlaga.
Pravzaprav je lupina resonator, kot katera koli druga zaprta zračna votlina. Zato »morskega hrupa« ni slišati samo v umivalniku, temveč tudi v preprostem vrčku, skodelici, kozarcu in celo v dlani, zloženi v obliki školjke. V kateri koli taki votlini so zgoščeni zunanji zvoki. Svet okoli nas ni v absolutni tišini; vedno so prisotni različno glasni zvoki. Ti zvoki se odražajo na stenah lupine, glasnost in vrsta "morske pesmi" pa je odvisna od več dejavnikov. Če lupino odmaknete ali obratno bližje ušesu, se bo hrup spremenil. Odvisno je tudi od velikosti in oblike same lupine. Ta vrsta resonatorja ojača vse zvoke, ki niso dostopni človeškemu ušesu. Če je lupina tesno pritisnjena na glavo, človek ne sliši zunanjih zvokov, temveč kri, ki kroži v glavi. Ko na uho nič ne nanesemo, človek sliši različne zunanje zvoke. Če nekaj ušesu prepreči, da bi pobralo hrup, bobnič začne zaznavati notranje zvoke, t.j. obtočna kri, ki deluje na ušesno membrano od znotraj. Če bi bili človeški možgani urejeni drugače, bi lahko slišali veliko več zvokov in lupina pri tem ne bi bila naš pomočnik. Najboljše od vsega je, da v velikih spiralnih lupinah slišite "brizganje valov". Če lupino držite ne blizu ušesa, ampak nekoliko oddaljeno od njega, bo zvok glasnejši. Hrup bo tudi močnejši, če bo zunaj veliko različnih zvokov. Vsekakor pljusk, ki se sliši v lupini, nima nič skupnega z morjem. Obstaja veliko teorij, povezanih z naravo teh zvokov, toda najbolj zanesljiva in dokazana teorija je, da zunanji zvoki odsevajo stene lupine, kar je enostavno preveriti. Če školjko držite ob ušesu v zvočno izolirani sobi, v umivalniku ne bo hrupa. Kljub temu, da kri še naprej kroži po glavi, v sobi pa so zračni tokovi.
