Dolgo časa so bili za reševanje sporov vabljeni posebni ljudje, zlasti veliki in dolgotrajni, ki so pomagali k dialogu med strankama v sporu in reševanju napetih razmer. Te ljudi zdaj imenujejo mediatorji, postopek mediacije pa je postal pravni način alternativnega reševanja konfliktov.
Navodila
Korak 1
Mediacija je metoda obojestransko koristnega izhoda iz konflikta, ki vključuje vpletenost tretje nevtralne strani. Mediator posreduje, da doseže dogovor o nesoglasju, vendar so stranke same dejavno vključene v odločanje. Vendar mediatorja ni mogoče imenovati za mediatorja v najbolj splošnem pomenu besede, temveč je mediacija le ena od vrst mediacije.
2. korak
Mediator ni dolžan imeti posebnih znanj s področja vzroka spora, ni mu dolžan svetovati glede nesoglasij, le udeležencem poskuša predstaviti splošno razumevanje konflikta in delovati v smeri njegove rešitve. Poleg tega njegova naloga ni najti pravega in napačnega, ne podpirati ene od strani, ampak najti konsenz in najti obojestransko koristno rešitev.
3. korak
Vsak človek je lahko mediator. Njeni glavni lastnosti sta nepristranskost in neodvisnost. Ljudje lahko delujejo kot mediator na neprofesionalen in profesionalen način. Za poklicno opravljanje storitev mediatorja mora biti oseba starejša od 25 let, mora diplomirati in opraviti tečaj za mediatorje. Vsaka sposobna oseba, ki ni bila prej obsojena nad 18 let, lahko kot mediator deluje neprofesionalno. Organizacije ali posamezniki lahko privabijo mediatorje in po dogovoru plačajo ali ne plačajo njihovih dejavnosti.
4. korak
Prednosti mediacije pred pravdnimi postopki so prihranek časa in materiala, zaupnost, iskanje rešitve, ki je koristna za vse, prostovoljno sodelovanje in izvrševanje sprejetih odločitev, univerzalnost postopkov za različna področja (znotraj družine, organizacije, gospodinjstva in druge vrste konfliktov), upoštevanje interesov, moralne norme, odnos strank, osebne izkušnje.
5. korak
Postopek posredovanja v pravnem smislu se začne s pisnim predlogom ene od strani o izvajanju tega načina reševanja konflikta. Če druga stranka sprejme ponudbo, sporni stranki skleneta sporazum o uporabi mediacije, ki določa tudi identiteto mediatorja. Nato se mediator vključi in na podlagi teh podatkov upošteva stališča strank v sporu, njihove argumente, želje in interese, nato pa skuša ponuditi kompromisno rešitev spora. Hkrati stranke aktivno sodelujejo v razpravi, saj morajo same s skupnimi močmi, ne da bi preložile odgovornost na mediatorja, najti izhod iz situacije. Če se najde izhod, se sklene sporazum, ki ga lahko tudi na sodišču obravnavamo kot sporazumni sporazum.
6. korak
Edina pomanjkljivost mediacije kot načina reševanja sporov je v tem, da je prostovoljno izvršiti ali ne izvršiti odločb, sprejetih po sklenitvi sporazuma. Včasih se po več sestankih z mediatorjem in na videz produktivnem delu stranke spet vrnejo v konflikt, saj ena od strani ali obe strani hkrati ne izpolnita predhodno dogovorjenih odločitev.