Prava pogodba v rimskem pravu se imenuje sporazum, katerega sklenitev pomeni prenos določene stvari z ene na drugo stranko. Za razliko od preprostih neformalnih dogovorov ima resnični sporazum določene razloge za začetek veljavnosti in predvideva tudi obveznost ene od strank, da vrne prej prejeto premoženje.
Pogodba v rimskem pravu
V rimskem pravu ni izrecne in jasne opredelitve pogodbe kot vrste obveznosti. Iz značilnosti posameznih pogodb pa je mogoče ugotoviti, da je vsaka pogodba v glavnem dogovor med dvema strankama, ki ima pravne posledice.
Realne pogodbe so se od vseh drugih razlikovale po preprostosti vrstnega reda izvedbe. Za njihovo sklenitev niso bile zahtevane nobene formalnosti. Dovolj je bilo, da smo se dogovorili in stvar prenesli z ene na drugo stranko.
Druga značilnost realnih pogodb je bila, da niso bile nikoli abstraktne, ampak so se vedno izvajale le na določeni podlagi.
V rimskem pravu so bile velikega pomena štiri vrste pogodb: hipoteka, posojilo, posojilo, skladišče.
Prava pogodba
Resnična pogodba je pogodba, ki določa obveznosti, ki jih stranke določijo s prenosom stvari. Dejanskih pogodb je bilo več:
Hipotekarna pogodba
Za to vrsto pogodbe je bilo značilno dejstvo, da je stvar dolžnik prenesel upniku za določen znesek denarja, ki ga je prejel od upnika. Če te vsote denarja niso vrnili pravočasno, je dolžnik izgubil stvar, ki je bila prenesena upniku, in je postala last slednjega. Obveznosti upnika so vključevale pozoren in previden odnos do stvari, saj bi jo lahko v primeru plačila dolga vrnili dolžniku.
Sporazum o posojilu
Za to vrsto pogodbe je bilo značilno dejstvo, da je ena od strank (posojilodajalec) drugi strani (posojilodajalcu) nekaj časa predala stvar v brezplačno uporabo. Kasneje je bila stranka, ki je prejela, dolžna vrniti stvar po koncu trajanja uporabe nedotaknjena. Posojilojemalec je bil v celoti odgovoren za varnost prejetega predmeta. Izjema so bili primeri, ko je bila stvar poškodovana po naključju.
Posojilo v tej pogodbi je bilo dano za strogo določen čas, obstajala pa je tudi vrsta posojila, ki se je dalo na zahtevo. Imenovali so jo prekarna.
Sporazum o posojilu
Pri tej vrsti pogodbe je ena od strank (posojilodajalec) drugi stranki (posojilojemalcu) priskrbela stvari ali določeno vsoto denarja. Obveznost posojilojemalca je bila, da mora po preteku vnaprej določenega obdobja ali na zahtevo vrniti določene stvari in denar.
Sporazum o skladiščenju
Za to pogodbo je bilo značilno dejstvo, da je ena od strank (vlagatelj) drugi stranki (depozitarju) naložila stvar za brezplačno shranjevanje za določeno obdobje. Stvar ni morala pripadati vlagatelju, lahko gre za last nekoga drugega.
Po tem sporazumu depozitar ni postal niti lastnik, lastnik stvari, temveč jo je hranil le za čas, določen v sporazumu. Te stvari ni imel pravice uporabljati, oddajati ali oddajati. Ker je bila pogodba brezplačna, depozitar tej zadevi ni moral biti posebej pozoren. Toda v primeru namerne škode ali škode zaradi hude malomarnosti je moral povrniti vso škodo, nastalo na tujem premoženju.