Finančna politika je sklop ukrepov za uporabo finančnih odnosov, namenjenih izboljšanju gospodarskih in socialnih dejavnosti države. Njegova glavna naloga je doseči zastavljene cilje v družbeno-političnih in določenih ekonomskih razmerah.
Glavni sestavni deli finančne politike
Proračunska politika temelji na oblikovanju in ureditvi državnega proračuna za zagotavljanje socialnega in gospodarskega razvoja države, upravlja z javnim dolgom in se uporablja za različne državne potrebe - davčne ugodnosti, subvencije, subvencije.
Davčna politika je usmerjena v oblikovanje davčnega sistema, zaradi katerega bodo akumulacijska sredstva prejeta in racionalno porabljena s povečevanjem ali zmanjševanjem deleža davčnih prihodkov, spreminjanjem davčnih stopenj in tarif. Z izvzetjem nekaterih skupin prebivalstva ali industrijskih sektorjev iz obdavčitve prispeva k usklajevanju gospodarskih procesov in zagotavlja izvajanje socialnih programov.
Monetarna politika je sklop ukrepov za uravnavanje denarnega obtoka, da se zagotovi stabilnost cen in rast proizvodnje. Spodbuja oskrbo gospodarstva države z nacionalno valuto, ureja njen obtok, da bi povečal gospodarsko rast, zmanjšal inflacijo in pritegnil naložbe. Carinska politika je zunanja dejavnost države, ki ureja pogoje za izvoz in uvoz blaga. Ureja carine, pomaga pri polnjenju proračuna in spodbuja domače gospodarstvo.
Dolžniška politika je upravljanje javnega dolga, urejanje obveznosti državnega dolga, zbiranje, plasiranje in vračilo sredstev, določanje pogojev posojil in njihovo odplačilo, zagotavljanje plačilne sposobnosti in ustvarjanje dobička iz izposojenih sredstev. Naložbena politika - privabljanje vlagateljev v gospodarstvo države. Poleg tega lahko država sama nastopa kot investitor.
Smer državne dejavnosti finančne politike
Finančna politika na področju finančnega trga je sestavljena iz sprejemanja zakonodajnih in podzakonskih aktov o finančnih vprašanjih ter urejanja izdaje in kroženja finančnih sredstev, zaščite pravic vlagateljev in finančnega nadzora. Finančna politika na področju zavarovalništva zajema zakonodajno ureditev zavarovalne dejavnosti države, oblikovanje ciljnih rezerv, izpolnjevanje obveznosti iz zavarovalnih pogodb in zagotavljanje državnega nadzora nad finančnimi dejavnostmi zavarovalnic. Na socialnem področju ureja določanje višine zavarovalnih premij, različne vrste socialnih plačil in odškodnin, oblikovanje zavarovalnih rezerv, izvaja pa tudi državni nadzor in nadzor nad ciljnimi programi in skladi.
